Medeja kot sodobna tema matere morilke svojih otrok

Predstava Cherubinijeve opere Medeja (po francoskem libretu François-Benoît Hoffmana kot Médée – po Evripidu 431 p.n.št. in Pierru Corneillu, 1635) v veliki festivalski dvorani na letošnjih 99. Salzburških slavnostnih igrah je odprla toliko tem, da bi se jih lotili lahko vsi, celo politiki, psihologi, družboslovci in še kdo, ki sicer ni doma ravno v kulturi.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-12-2000x3000.jpg

Medeji (Elena Stikhina) je končno uspelo videti svoja sinova, foto Salzburški festival/Thomas Aurin

Gledali smo namreč povsem posodobljeno verzijo ali scensko-režijsko postavitev antične zgodbe, kar še enkrat samo potrjuje, kako globoko v antiki leži vsa evropska kultura, predkrščanska kot krščanska.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-16-2000x1335.jpg

Jazon  ni tako brezčuten, kot bi rad bil

Pravzaprav je predkrščanska temeljila prav tako na moralnih izhodiščih občečloveških nravi, občutij, odnosov, reagiranj, pojmovanj, maščevanj…

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-07-2000x1333.jpg

Medeja ve, da je njeno življenje zašlo v nič in želi popravek

Medeja je posebna operna in človeška figura; v sodobni operni produkciji kljub že zdavnaj umrlemu skladatelju Luigiju Cherubiniju (1760 – 1842) se še ni dvignila do položaja repertoarne stalnice; uprizarjajo jo redko ali preredko, a bo odslej, po salzburšem uspehu, (in kasneje po koprodukcijskih varšavskih predstavah), to lažje.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-03-2000x1331.jpg

Dircé bo gledala neposredni prenos sprejema ali drame Medeje na letališču

Že predstava z dirigentom Markom Letonjo pred leti v Ženevi je navdušila, tokratna predstava pa je prav tako odlična in zelo prepričljivo pokaže, kako se da “staro” operne snov posodobiti in postaviti na oder tako, da je v celoti prepričljiva.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-04-2000x1333.jpg

Dircé (Rosa Feola) ve, da svoji usodi ne ubežiš

Glavne zasluge za tako velik uspeh Medeje imata režiser Simon Stone in scenograf Bob Cousins. Njun koncept ne le, da je v celoti sprejemljiv in upravičen, ampak predvsem v vseh prizorih, podprizorih, kratkih scenah na razdeljenem odru, kjer se stvari lahko dogajajo hkrati in vzporedno; vertikalno in horizontalno, najde naravnost fascinantne rešitve. Te se seveda po svoje ali glede na sedanji svet in družbo, morda niti ne zdijo kaj nenavadnega, ko pa to pretopiš v antično snov, vidiš, da vse funkcionira iz istega človeškega tkiva, ki pa ni komedja, kot je zapisal naš pisatelj Vitomil Zupan, ampak tragedija.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-02-2000x1331.jpg

Kreon (Vitalij Kowaljow) dobiva slabe informacije

Bistveno v Medeji je, da vsi delajo napake, začenši z njo, ki propada v izgnanstvu, tu sicer v nekem računalniškem oddelku kake večje firme. Jazon z njo ni več vzdržal, saj sta se stalno prepirala, kljub skrbi in vzgoji dveh sinov. Dircé sluti, da se bo nekaj zgodilo, čeprav je tik pred poroko in uvodoma dolgo časa izbira najbolj primerno poročno obleko, a intuitivno čuti, da Jazon z Medejo ni razčistil, saj ima z njo dva otroka. Je oče samohranilec, Dircé pa ne bo dobra nadomestna mama, ker je razvajena.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-05-2000x1333.jpg

Jazon (Pavel Černoch) prepričuje Dircé, da z Medejo ne bo imel več nič

Prizora s Kreonom, tako v nočnem zabavišču, polnem lahkih žensk in plesalk ob drogu, skoraj ali čisto nagih, kar se v predstavi bolj vidi kot na fotografijah, ki so za javnost precej cenzurirane, kot na letališču, kjer želi Medejo odsloviti, sta zanj bolj kot ne poraz oblastnika, ker ga bo zavrtela ženska, ki  jo je nekoč že kaznoval. Ta scena na mednarodnem letališču, kjer Medejo čakajo novinarji s televizijsko kamero in neposrednim televizijskim prenosom, ki ga pri Jazonu gleda Dircé, medtem ko se otroka za mamo ne zanimata, saj ničesar ne vesta, je sijajen primer, kako ženski ne smeš verjeti pod nobenim pogojem, četudi se kot v avli letališča protestno valja po tleh in pred Kreonom kleči.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-09-2000x1333.jpg

Medeja po telefonu z Jazonom izsiljuje srečanje s sinovoma

Ženska je kača in ji olajševalne okoliščine, češ da ni prišla z zli nameni, ampak so se počasi razvijali, ko je opazila, da Jazon ne bo nikoli več njen, ne morejo pomagati. Na poročnem slavju preoblečena v strežnico zabode Dircé in Kreona, potem z otrokoma hitro zbeži, kar spremljamo s pomočjo filma. Jazon jo bo zatem iskal in našel na bencinskem servisu, samo z otrokoma in v obupu, kaj naj sedaj naredi. Režiser je našel sijajno rešitev, kako priti do zgodbinega konca in kako ga prepričljivo realizirati.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-14-2000x1333.jpg

Medeja je zadavila strežnico in ji odvzela njeno obleko, da se je preoblekla

Medeja je razvoj zla, kot ga je nekoč občutila sopranistka Maria Callas ob Onassisevih spletkah z njo in zatem poroko s Kennedyjevo vdovo in je kot filmska igralka v Zeffirellijevem filmu vse to občutila na lastni koži, le da ni umorila lastnih otrok, ampak Grku rodila mrtvega sina. Callasova je Cherubinijevo Medejo sicer pela.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-17-2000x1335.jpg

Medeja z bencinom polije ves servis in grozi s požigom

Režiser Simon Stone je v operno predstavo vstopil še kot filmski režiser s posnetimi prizori zgodnjega odnosa Jazona z Medejo in njeno skrbjo za sinova, ki sta očitno že hodila v glasbeno šolo. Ko enkrat sin pozabi violino doma in se z avtom vrnejo ponjo domov, je v spalnici pri Jazonu že nova ljubica Dircé, torej je Jazon ženo varal. Ti filmski vložki so sijajno dopolnilo in še bolj podčrtujejo sodobnost ali aktualnost Medeje kot opere sedanjosti.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-18-2000x3000.jpg

Medeja in Jazon

Kostumografka Mel Page je zasnovala bogato kostumografijo za vse. Priče smo samo visokemu meščanskemu sloju ali oblasti. Odlična je bila lučna zasnova vseh prizorov Nicka Schlieperja.

mde-2019-c-sf-thomas-aurin-01-2000x1333.jpg

Brez selfijev na poroki ne gre

Cherubinijeva glasba organsko nadaljuje Mozarta, saj je zadnja verzija opere nastala leta 1797, ko pa je bilo skadatelju vendarle šele 37 let in je že vse razumel kot primer novega sveta in družbe, pa ne zaradi francoske revolucije. Mozart si tega še ne bi upal uglasbiti. Glasba ni več čisto klasicistična, prav tako ni v njej kakšnih predromantičnih, kaj šele zgodnjeromantičnih občutij, kot da Cherubini takoj vstopi na konec 19. stoletja in na začetek dvajsetega, ko je bilo že vse dovoljeno (Saloma, Elektra). Cherubini je bolj dramatičen kot Mozart, ki je sicer antiko dobro poznal, a po svoje. Cherubinija “nastopaške” arije niso zanimale, tako kot Mozarta, kot vidimo na koncertih zadnjih sto let.

mde-2019-c-sf-marco-borrelli-01-2000x1242.jpg

Sklepni aplavz, foto SF/Marco Borrelli

Glasbena podoba opere v celoti ni bila tako sijajna, kot scensko-režijska pa še filmska in kostumska. V bistvu sta najboljša prizora dva daljša dialoga med Jazonom in Medejo, ne pa druge kombinacije oseb, kar poudarja tezo, da se mati od svojih otrok nikdar ne loči.

Medeja ubije otroka in sebe v avtu na bencinskem servisu, potem ko ji postane jasno, da Jazon ne bo odšel z njo in je sama izgubljena. Avto v notranjosti zažge. Vsi trije zgorijo. Okolica (ljudje in policija) pa gleda zločin in pogubo.

Dunajski filharmoniki so imeli tokrat za dirigenta Thomasa Hengelbrocka, ki smo ga lani spoznali pri nas. Medeja je težja kot se morda zdi, ker nima tako zapomnljive glasbe, kot je Mozartova, je bolj elementarna in dramatična. Zbor je tako kot vsi pevci pel v francoskem izvirniku in je imel veliko študija, predno je vse znal na pamet.

mde-2019-c-sf-marco-borrelli-03-2000x1045.jpg

Kljub komornosti je bilo veliko nastopajočih

Med pevci je največ ovacij požela kajpada Medeja v interpretaciji ruske sopranistke Elene Stikhine. Čeprav je njen glas še v razvoju proti dramskemu karakterju, ki pa ga še nima, in je barvno njen glas še neuravnotežen oziroma je v oblikovanju pevskega izraza še premalo izkušena, pa je vse nadgradila s celovito dramatično prezenco in igralskimi prizori, ki poudarjajo identiteto Medeje.

mde-2019-c-sf-marco-borrelli-07-2000x1237.jpg

Dirigent Thomas Hengelbrock

Jazon je bil češki tenorist Pavel Černoch s svetlim liričnim glasom, a igralsko nekoliko zavrt, ali pa je tak karakter pravzaprav v taki postavitvi Medeje tipičen. Zelo močan je bil basist Vitalij Kowaljew kot Kreon. Ve, da je oblast eno, življenje pa včasih nekaj drugega. Sopranistka Rosa Feola kot Dircé je pokazala ravno to, kar se od nje pričakuje; optimistični začetek, prvi dvom, zaklinjanje na skupno usodo z Jazonom in na koncu tragična žrtev… Sijajna sta bila oba dečka. Glas Medeji v razgovorih po telefonu je posodila Amira Casar in dosegla pričakovan efekt. Medejina pomočnica pri njenih akcijah je bila mezzosopranistka Alina Kolosova kot Néris.

V celoti je Medeja odlična predstava, vredna ogleda in premisleka.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.