Torinska Traviata gledalce dvignila na noge

Gostovanje torinske opere Teatro Regio na 67. Ljubljana Festivalu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je upravičilo angažma in povabilo. Pokazalo je marsikaj novega, še posebej na ravni scenografije, pa koreografije, kostumografije, medtem ko je bila glasbena podoba visoko povprečna, ne pa čisto festivalsko vrhunska ali brez nekih zvezdniških imen pevk in pevcev, ki pa so v današnjem času že same po sebi bolj redke prikazni. Bolj ali manj je edina svetovna zvezda le Ana Netrebko, ki je pela v več produkcijah Traviat po svetu, a če se spomnimo njenih nastopov na Salzburških slavnostnih igrah, na koncu prvega dejanja ni pela višin, ampak jih je transponirala. V Ljubljani na dveh predstavah z dvema sopranistkama temu ni bilo tako.

R IMG_3749.jpg

Prizori iz sinočnje Traviate v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec

Slišali in gledali smo dve sopranistki; Marija Mudrjak prvi večer prihaja iz Kazahstana, sinočnja pevka Irina Dubrovskaja pa iz Sibirije. Ob vsespološnem vzponu pevk in pevcev iz t.i. Vzhoda (Rusija, Poljska, Češka, Slovaška, pribaltske države, Bolgarija, Romunija…), Južne Amerike, ZDA, Kanade, Avstralije, pa seveda Azije, se kaže, kot da ravno države z največjo operno tradicijo in zgodovino ter najpomembnejšimi skladatelji nimajo same zase dovolj svojih pevcev, ki so že po celotni vzgoji in seveda jeziku, glasbeni kulturi najbližji temu, čemur rečemo svetovna operna in kulturna dediščina.

R 4 IMG_3758.jpg

Italijanska glasbena kultura je v precej slabem družbenem položaju. Spominjam se številnih protestov celotnih ansamblov proti zmanjševanju sredstev, ukinjanju zlasti baletnih ansamblov, radijskih orkestrov, zborov…Zanimivo, da so protestne peticije pred začetkom opernih sezon ali festivalov z odra prebrali nekateri največji ali najbolj znani glasbeniki, kot Daniel Barenboim v milanski Scali ali Zubin Mehta v Firencah, medtem ko je Riccardo Muti po Scali odšel tudi iz rimske opere Teatro dell’ Opera. Že pokojni Claudio Abbado se je najprej zatekel na Dunaj, potem v Berlin in Luzern, v Italiji pa našel zavetišče le še v Bologni in Ferrari, Muti pa deluje v Ravenni in Chicagu, Barenboim je v glavnem v Berlinu, Mehta zaključuje svojo dirigentsko kariero; letos jo je v celoti posvetil slovesu od Izraelskih filharmonikov in bo že čez nekaj dni prišel z njimi v Ljubljano. Pred Ljubljano bodo 2. septembra gostovali na slavnem festivalu v Luzernu,  3. septembra s pianistko Martho Argerich bodo nastopili na odru milanske Scale, 4. septembra pa na odru Teatro Regio v Torinu, od koder pa bodo imeli kar dolgo pot do Ljubljane. 9. in 10. septembra že nastopajo v Parizu. Še daljša pa bo njihova kasnejša skupna pot v Avstralijo. Pred tem so julija gostovali v Južni Ameriki (Panama City, Lima, Bogota, Buenos Aires)

R 2 IMG_3754.jpg

Italija ima po uradnem seznamu šestdeset oper oziroma opernih hiš ali gledališč, kjer je možno izvajati opere, kot stalno delujočih ansamblov pa le okrog 36, kar je v povprečju slabše od Slovenije, ki ima eno opero in balet na milijon prebivalcev. Če pa pogledamo seznam vseh zgradb, v katerih se lahko izvajajo gledališke in operne predstave ali so t.i. zgodovinska gledališča, pa hitro pridemo do pompozne številke 1204. Kaj vse to pomeni za finančno vzdrževanje in vsebinsko vodenje, si je težko predstavljati. Lahko pa si predstavljamo napor, investicije, želje, ambicije in dejansko delovanje skozi stoletja, ki so vso to kulturno dediščino ustvarile.

R 7IMG_3767.jpg

Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je na tiskovni konferenci pred gostovanjem Teatro Regio dejal, da je to druga najboljša italijanska opera. Ali je to res ali ne, je od zunaj ali od tu težko reči. Mednarodno znane opere imajo na primer še v Benetkah, Bologni, Catanii, Ferrari, Firencah, Genovi, Mantovi, Messini, Neaplju, Palermu, Padovi, Trstu, Modeni, Rimu, Ravenni, Veroni, Spoletu, Reggio Emilii, Pesaru, Parmi… Meddržavni kulturni sporazum med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo omogoča medsebojna gostovanja in izmenjave.

R 8 IMG_3407.jpg

Iz nagovorov direktorja Darka Brleka in italijanskega veleposlanika, njegove ekselence Paola Trichila pred začetkom Traviate v sredo je bilo moč razbrati prepričanje, da se bo to sodelovanje še okrepilo, saj ga podpira italijanska vlada, še posebej zunanje in kulturno ministrstvo, operativno v sodelovanju z Italijanskim inštitutom za kulturo v Ljubljani. Brlek je omenil finančni prispevek Italije, ni pa navedel zneska (menda je bil 50 tisoč evrov). Žal je treba reči, da kljub omembam obeh držav, na predstavah v Ljubljani ni bilo predstavnikov slovenske države, ne iz vlade ne iz parlamenta, ne iz zunanjega ne iz kulturnega ministrstva. Veleposlanik Trichilo tako v dvorani ni imel koga pozdraviti, razen samega občinstva. Ne gre le za ignoranco ljudi po njihovih najvišjih položajih v državni oblasti, ampak za popolno odsotnost njihove želje in potrebe po operni kulturi oziroma po vsakršni festivalski kulturi, saj jih ni bilo niti na drugih dogodkih. V Salzburgu noben visoki predstavnik države niti v sanjah ne bi pomislil, da tja ne bi prišel. Pisatelj Boris Pahor je že stokrat poudaril:”Jih ne briga!”

R 5 IMG_3759.jpg

Druga predstava Traviate je ponudila novo pevko, sibirsko sopranistko Irino Dubrovskajo. Njena celovita pojavnost je bila bolj lirska, manj hlastava, notranje uravnotežena, bolj refleksivna, v njenem nastopu je bilo več samozavedanja lastne usode, ki ji sledi z nekaterimi napačnimi odločitvami, za kar pa je kriv, kot veste, Alfredov oče. Na koncu, v tretjem dejanju, je njeno umiranje v najožjem krogu ljudi, ki jo imajo radi in pride do pomiritve med očetom in sinom ter do očetovega priznanja krivde in neumnosti, ker je ljubimcema preprečil najbolj čisto čustvo ljubezni.

R 6 IMG_3762.jpg

Verdi je v vseh svojih operah znal prisluhniti elementarnim plastem v človeku, zato ima celo paleto tako žensk kot moških, ki jih razvršča po družbenih položajih in profilih, medsebojni povezanosti ali celo odvisnosti, pa vse do čiste intime, v kateri Traviata dominira. Sinoči je bilo še bolj kot v sredo opazno, kako je kar precej gledalcev po koncu drugega dejanja odšlo domov; Traviatinega umiranja enostavno ne marajo.

R IMG_3791.jpg

Res da smo gledali njeno umiranje, a predstava še bolj pokaže njeno poveličanje in nasploh katarzo. Daje ji odpustke za vse, kar je nekoč počela, pri čemer pa spet ni povsem jasno, ali je bila ljubica še koga, razen barona Duphola, s katerim je bila v intimnem razmerju eno leto ali toliko časa, kot jo je od daleč opazoval Alfredo. Interpretacija Irine Dubrovskaje je bila v tem smislu širša, bolj izrazito jo je zanimalo okolje (Alfred, njegova sestra, oče), pa premislek o sebi kot bolni in na koncu umirajoči, ki poslednjih 20 denarjev nameni revežem. Najmanj je bilo v njej tistega, kar ji Alfred očita; da je bila kurtizana, ki se je prodajala v visoki družbi za verjetno visok denar. Verdi v Traviato ni vpletel kakšnega religijskega momenta, kaj šele kakega cerkvenega predstavnika, je pa jasno, da je Violetta verna, verjame v Boga in njegov odpustek, umre brez duhovnika, a je dobila odvezo med svojimi. Dubrovskaja je vlogo odigrala in odpela zelo suvereno in enovito ali celostno.

R IMG_3803.jpg

Če bi se vprašal, ali se je dirigiranje Donata Renzettija v obeh večerih kaj spremenilo, bi dodal, da tega nisem opazil. Traviata s Torinčani  bi potrebovala doživljajsko bolj prebujenega, radoživega in temperamentnega glasbenika, ne pa zgolj metronomsko korektnega, zanesljivega in kolikor je še podobnih izrazov. Renzetti je oba večera preždel za svojim dirigentskim pultom in ga ni vznemirilo nič, kar se je tako razgibanega in usodnega dogajalo na odru. K dinamiki predstave so prispevali nastopajoči sami.

R IMG_3813.jpg

Spet smo lahko občudovali odlično koreografijo Valentine Escobar, ki je imela že med izvajanjem uverture nekaj simbolnih potez ali elementov, potem  kmalu zatem v nočni sceni, najbolj pa v drugi sceni drugega dejanja; najprej s cigankami, ki napovedujejo prihodnost, in zatem bikoborci z zgodbo o matadorju, ki je sam pobil pet bikov… Opaznih je bilo nekaj na prvi pogled bolj lascivnih postavitev scenskih utripov, s čimer se je seveda strinjal režiser Henning Brockhaus. Če bi rekel, da se je kakih petnajst parov postavilo v nekakšen položaj skupinske erotike, morda ne bi pretiraval. A vse to je bilo v režijski dinamiki in ni učinkovalo tako vulgarno, kot se sliši.

R IMG_3850.jpg

Oba vodilna solista, oče in sin, Giorgio in Alfredo, sta ostala ista. Nekih sprememb ni bilo ne pri baritonistu Giovanniju Meoniju, ne pri tenoristu Giuliu Peligru. Je pa bilo opazno, da je drugi večer Peligro imel občutno večji aplavz kot prvi.

R IMG_3854.jpg

Končni efekt predstave so bile stoječe ovacije in aplavzi.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.