V Scali Händlov Julij Cezar kot naš sodobnik

Na velikem odru milanske Scale so uprizorili slavno opero Julij Cezar ali Julij Cezar v Egiptu Georga Friedricha Händla. To je šele druga postavitev te opere iz daljnjega leta 1724 v Scali; po predstavi leta 1956, kar zgovorno pokaže, kako velika operna neznanka je v bistvu vsem znani in dragi Händel. Je pa uprizoritveno težak ali zahteven, a njegov čas še prihaja, čeprav njegovih štirideset oper nihče ne bo videl v živo na odru. 

Giulio Cesare foto 214.jpg

Bejun Mehta kot Julij Cezar, sodobni zavezniški vojak, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano

Že Richard Wagner je napisal “preveč” oper in prve tri (Prepoved ljubezni, Vile in Rienzi) skorajda ne poznamo, Giuseppe Verdi se je prav tako ustvarjalno razdajal in je zelo malo ljudi, ki so v živo videli vse njegove opere… Zadnji genij sodobnega sveta, ki je še vedno velika skrivnost, je že pokojni Karlheinz Stockhausen, ki žal ni dočakal niti ene izvedbe celotnega svojega sedemdnevnega opernega cikla Luč (1977  – 2003). Uprizarjati ga je sicer začela ravno milanska Scala še pod umetniškim vodstvom Claudia Abbada (Četrtek iz Luči) ob koncu sedemdesetih let. Spominjam se, da sem o tem pisal, ko je bilo Delo še na Tomšičevi. Vsa nemška glasbena kultura z največjim številom oper na svetu tega cikla, dolgega 29 ur glasbe, ne zmore izvesti. Isto bi lahko rekli za Händla, saj je vendarle Nemec.

Giulio Cesare foto 133.jpg

Julij Cezar gleda na ekranu Lidijo oziroma Kleopatro

Julija Cezarja v Egiptu je v Scali postavil na oder slavni kanadski režiser Robert Carsen. Že njegovo ime je garancija za odličnost in uspeh predstave. Carsen je eden izmed najboljših režiserjev na svetu, sodelavec vseh največjih opernih gledališč, festivalov, ukvaja se sicer tudi z gledališko režijo, a je še boljši v operi. V Scali je režiral Dekle z Zahoda, Dialog karmeličank, Katjo Kabanovo, Candide (Leonard Bernstein), Alcino, Sen krese noči, Don Giovannija, Hoffmannove pripovedke, Falstaffa in svetovno praizvedbo opere CO 2 italijanskega skladatelja Giorgia Battistellja. Zlasti provokativna je bila Carsenova postavitev Bernsteinove opere Candide, v kateri je operne junake približal najbolj znanim ameriškim politikom oziroma jih kot take kar upodobil (zakonca Bush, Kissinger).

Robert Carsen 524144MBDG ph Marco Brescia .jpg

Robert Carsen v Scali

Carsen je izjemen analitik in zna iz vsake zgodovinske opere potegniti časovni lok do sodobnosti tako, da je novi čas ne le sprejemljiv, ampak tudi prepričljiv. Kaj to konkretno pomeni ?

Bejun Mehta e Danielle de Niese 156_K61A4585 cut.jpg

Julj Cezar je zaljubljen v Kleopatro

Julij Cezar tokrat ni rimski vojak, ampak sodobni, zavezniški ali “zahodni”, ne bi rekel ravno Natov. Če se Händlova opera začenja dogajati po bitki pri Farsalusu štirideset let pred našim štetjem, pa Egipčani kajpada ostajajo kar so, samo prestavljeni v naš čas, zato ne preseneča prihod egiptovskega vojskovodje Ahilasa v sodobni limuzini kot da bi bil kakšen šejk. Že ta uvodna scena je zelo impozantna in daje scensko-režijsko intonacijo celotni predstavi. Uvodni vtis se še stopnjuje z odrezano glavo obglavljenega Pompeja, ki jo Ahilas prinese v kartonasti škatli in sta pokojnikova vdova Kornelija in sin Sekstus Pompejus dobesedno šokirana, prav tako kot sam Cezar. Seveda je to Carsenova aluzija na Isis ali Islamsko državo, čeprav je vsebina taka že v samem libretu in operi; Carsen si tega ni izmislil ali dodal, ampak posodobil.

Bejun Mehta 117_K65A1291 cut.jpg

Julij Cezar kot sodobni vojaški poveljnik

Julij Cezar je v Carsenovi režiji mlad, a hkrati občutljiv in notranje prebujen vojak, ki si v Egiptu šele nabira voditeljske in diplomatske izkušnje, ostaja elementaren, čustven in ob srečanju s Kleopatro, ki mu jo prinesejo zavito v tepih, kot smo to že videli v filmu, v hipu očaran. Kleopatra gradi na sebi kot osvajalski, preračunljivi, inteligentni, oblastiželjni, čutni, zapeljivi in seveda čedni ženski, rojeni za pridobitev perspektivnega moškega.

Kle 227_K65A1632 Danielle de Niese.jpg

Danielle de Niese kot Kleopatra pri kopanju

Carsen Kleopatro pravzaprav postavi kot kontrapunkt ali vzporedno zgodbo o poraženi Korneliji in sinu Sekstusu, ki po smrti moža in očeta napovesta maščevanje in ga na koncu efektno izpeljeta, ko Sekstus s pištolo Ptolomeja ustreli. Carsen je spretno izpeljal sicer zapletena vsebinska sosledja, še posebej mu je uspelo nazorno prikazati vojaški spopad med Rimljani in Egipčani, akcentuirati spopad med Kleopatro in njenim bratom Ptolomejem, emotivno profilirati in postaviti v usodnostni kontekst Kornelijo in Sekstusa ter modernizirati Kleopatro, še posebej v filmskem prizor, ko se bodoča egiptovska kraljica Cezarju predstavlja kot  Lidija in jo on ljubi kot tako.

Kle 197_K65A1517.jpg

Ujetniki in ujetnice

Carsen je imel veliko dela še z drugimi prizori v tej dolgi operi, kot je bilo srečanje Ptolomeja in Cezarja v palači egiptovskega kralja, kjer si izmenjata (moderna) darila (kot nogometno žogo, simbolj bodočega svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju leta 2022 ipd.). Tu je bil ritual srečanja, obdarovanja in poslovitve izpeljan v naravnem tempu Händlove glasbe, ki pa hkrati ilustrira razhajanja in nezaupljivost političnih strani. Morda je bila malenkost manj poudarjena ali razvidna vloga Kornelije kot “proste ženske”, na katero je lov odprt, kar poizkušata tako Ahilas kot Ptolomej.

081_K61A4339 Bejun Mehta.jpg

Julij Cezar z žaro ubitega in obglavljenega Pompeja

Scenografijo in kostume je zasnoval  Gideon Davey v kontekstu vojaške, bolj kot civilne podobe sodobnega sveta na Bližnjem Vzhodu v še vedno potekajočih vojnah, spopadih ali nemiru. Stremel je h kontrastnosti in smiselnosti vseh prizorov ter jih izoblikoval z inventivnostjo. K temu je veliko prispeval video Willa Dukea, ki Julija Cezarja tudi kot junaka postavlja v sodobnost, saj si “lastno zgodovino” v odnosu do Kleopatre lahko ogleduje na filmskem ekranu, kjer se med drugimi pojavi slavna Elizabeth Taylor. Jasno je, da ne manjka niti filmska podoba piramid v Gizi. Carsen je skupaj s Petrom van Praetom oblikoval še luč; tu izrazito svetlo. kot se za vroči Egipt spodobi. Manjši je bil koreografski delež Rebecce  Howell in opernega zbora (zborovodja Bruno Casoni).

093_K61A4414 Sara Mingardo e Philippe Jaroussky.jpg

Sara Mingardo (Kornelija) in Philippe Jaroussky (Sekstus Pompejus)

Že iz povedanega je razvidno, da je Robert Carsen razumel Händlov barok kot mešanico tragičnega in na posameznih mestih ironičnega ali celo komičnega, vsekakor pa diferenciacijo, ko je nastajala individualizacija posameznih opernih likov in jih v operi spremljamo po njihovi selektivni ali samostojni podobi in usodi. Carsen je namreč prepričan, da je bil človek pred dva tisoč leti prav tak kot je danes. Še več, kot sam pravi, je bil Egipt tedaj naprednejši od rimskega sveta, ki se mu kaže bolj v barbarski luči. Carsen hkrati opozarja, da je bil Händel Nemec, ki je svojo operno ustvarjalnost začel v Nemčiji (izgubljene opere Almira, Nero, Der beglückte Florindo – Die verwandelte Daphne), nekaj let živel v Italiji in pisal v italijanščini (operi Vincer se stesso e la maggior vittoria in Agrippina), se za kratek čas vrnil v Nemčijo in se potem za stalno preselil v London in pisal v angleščini, tako da je nekakšen prototip intelektualca ali umetnika sodobne EU.

073_K65A1143.jpg

Sodobna vojna v Egiptu

Händel je na odru Scale postal naš sodobnik, ki je videl daleč naprej v naš čas. Izbor opernih junakov in seveda solistov, porazdeljenih med  Rimljane (Julij Cezar, rimski tribun Kurio, Kornelija, vdova po ubitem Pompeju, Sekstus Pompejus) in Egipčane (Kleopatra, Ptolomej, egiptovski kralj in Kleopatrin brat, Ahilas, egiptovski vojskovodja in Nirenus, Kleopatrin zaupnik), je skladatelju avtomatično omogočil lahko bi rekli naravno in s tem prepričljivo dramaturgijo. V milanski predstavi je dramaturg Ian Burton črtal precej dialogov in prizorčkov, iz katerih bi bila le še bolj razvidna individualizacija posameznih likov in njihovih trenutnih položajev v dogajalnem kontekstu. Tu smo bili kljub vsemu ali kljub velikemu uspehu predstave, še precej daleč od filološke interpretacije celotne Händlove opere, ker bi bila sicer še pol ure daljša.

K61A3647 Christophe Dumaux e Sara Mingardo.jpg

Christopher Dumaux (Ptolomej) in Sara Mingardo (Kornelija)

Čeprav v predstavi ni bilo sicer najprej napovedane slavne mezzosopranistke Cecilie Bartoli kot Kleopatre, pa jo je uspešno nadomestila bolj eksotična sopranistka Danielle de Niese, rojena v Avstraliji, a šrilanškega in holandskega porekla in s svojo naravno bolj azijsko pojavnostjo. Bartoli ima že predolgo lastno operno zgodovino, da bi bila proti koncu sijajne kariere še mlada Kleopatra in je nasploh vloga bolj napisana za sopran kot mezzosopran.

K61A3591.jpg

Egiptovski kralj Ptolomej kot sodobni vojaški poveljnik

Danielle de Niese je bila odlična, še posebej igralsko je izoblikovala celotni lik zahtevne Kleopatre. Glasovno je bila sicer na posameznih mestih že rahlo preforsirana, a je v slavnih dolgih da capo arijah (V’ adoro, pupille, v drugi sceni drugega dejanja, Se pieta di me non senti, v osmi sceni ali v  Piangero la sorte mia v  tretji sceni tretjega dejanja) zablestela in hkrati postajala vedno bolj samozavestna in drzna, tako kot še nekateri drugi solisti in smo bili do konca priče pravcatemu pevskemu tekmanju v da capo arijah.

Cezar DSCN0032.jpg

Bejun Mehta, foto Marijan Zlobec

Julij Cezar je bil slavni kontratenorist Bejun Mehta (nekoč ali ob praizvedbi je bil to kastrat Senesino). Težko bi si predstavljal primernejšega pevca s tako silovito in prepričljivo odrsko in glasovno podobo ter prezenco. Pokazal je širok razpon, še posebej v sferi emotivnega sveta, ki mu je podrejal siceršnji status vojaka in vojskovodje, a ko nastopi ženska, postane moški, kot veste, mehkejši. Sijajno je zapel že svojo prvo veliko arijo (Empio, diro, tu sei v tretji sceni prvega dejanja) in z njo pokazal, kakšen bo karakter Julija Cezarja skozi vso opero. Ta karakter že v sedmi sceni dopolni s kontemplativno arijo accompagnato ob Pompejevi žari (Alma del gran Pompeo), s čimer svojo človeško občutljivost le še poglobi. Najmočnejši so prizori s Kleopatro, napeti, razburljivi, nežni, strastni, a hkrati precej moderno salonski. Na koncu opere je Julij Cezar v primežu Carsenovega režijskega pristopa, ki je bolj kot ne aluzija in hkrati ironija na najsodobnejša dogajanja v zvezi z naftno industrijo, naftovodi in trgovino, z odpiranjem novih naftnih poti in podpisovanjem gospodarskih sporazumov.

Cezar DSCN0005.jpg

Julij Cezar in Kleopatra

Kornelija je bila mezzosopranistka Sara Mingardo, odlična po celovitem ujemanju z vlogo vdove, matere, maščevalke, tarče ali privlačnega spolnega objekta v očeh očitno pohotnih egiptovskih velikašev, ki si izmišljujejo razne “akcije”. Žal je bilo iz njenega nastopa precej črtanj, kot na koncu opere pomenljiva arija Non ha piu che temere, ko se s pomočjo sina in njegovega maščevanja očeta notranje osvobodi.

Cezar DSCN0007.jpg

Njen sin Sekstus Pompejus je bil slavni kontratenorist  Philippe  Jaroussky. Odrsko učinkuje precej drzno mladeniško, nestrpno, maščevalno, sprva naivno, a na koncu sproži usodni strel in ubrani rodbinsko čast in maščuje kruto obglavljenje očeta Pompeja. Če se v duetu z materjo ob koncu prvega dejanja (Son nato a sospirar) zdi žalost prevladujoča in možnost maščevanja majhna, se v nadaljevanju opere pojavljajo različne, tudi neuspele priložnosti, a z jasnimi namerami in odločitvami (recitativ Figlio non e, chi vendicar non cura in zatem arijo L’angue offeso mai riposa, v šesti sceni drugega dejanja), s katero se predstava v prvem delu konča (tri dejanja so razdeljena na dva dela), dokler ni v tretjem dejanu cilj dosežen (Sapi, perfido mostro, e per tua pena, v deveti sceni.

Cezar DSCN0009.jpg

Kontratenorist Christophe Dumaix je bil kot Ptolomej, Kleopatrin brat, nekako na dveh ali celo treh bojnih frontah hkrati. Kot egiptovski kralj je dal odsekati Pompejevo glavo, ko ga je bil ta prosil pomoči, potem postane Kleopatrin rival oziroma se začenja zavedati sestrine nevarne in vse bolj očitne oblastvene ali politične konkurence, hkrati pa vidi v Korneliji ženski vojni plen z očitnimi spolnimi željami. Tudi on je svojo vlogo dojel in jo interpretiral hkrati večplastno in celovito.

Cezar DSCN0011.jpg

Egiptovski vojskovodja Ahilas je bil baritonist Christian Senn. Vlogo je oblikoval kot vojaški operativec s poudarjeno arabsko držo, ki mu je v celoti zelo pristajala. Tudi on misli, da je Kornelija lahko njegov ljubezenski plen. Nekateri izpuščeni recitativi in arije v predstavi na začetku tretjega dejanja so njegovo vlogo in celovitost karakterja, kot ga je upodobil Händel, zmanjšali in ga naredili bolj linearnega kot je v resnici ali po skladateljevi želji, saj je dvakrat izrecno postavil v Ahilasova usta maščevanje barbarskemu kralju, seveda z upanjem, da se bo kmali ali vsaj nekoč sončil s Kornelijo v Rimu. Izpuščen je prizor, kjer v bistvu on izroči nož Sekstusu, da bo zatem lahko umoril Ptolomeja, a očitno še prej rani njega samega.

Cezar DSCN0027.jpg

V operi nastopata še rimski tribun Kurio v interpretaciji  basista Renata Dolcinija in Nirenus, Kleopatrin in Ptolomejev zaupnik v interpretaciji kontratenorista Luigija Schifana. Pri Kuriu je izpuščen prvi prizor, ko se takoj pokaže kot pretendent za Kornelijevo ljubezen in jo želi poročiti, kar pa je bilo za režiserja Roberta Carsena očitno preveč.

Cezar vDSCN0020.jpg

Kot vidite, milanska predstava Julija Cezarja ne more mimo ugotavljanja dramaturških posegov vanjo in terja od gledalca še branje celotnega libreta Nicole Francesca Hayma.

Skratka: Händel je še veliko večji in širši od tega, kar smo videli na odru.

Cezar DSCN0039.jpg

V Scali je nastopal orkester z baročnimi inštrumenti in v tedanji zasedbi. Dirigent predstave je bil Giovanni Antonini, nekdanji ustanovitelj baročnega ansambla ali orkestra Il Giardino Armonico, ki ga vodi vse od leta 1989. Velike dirigentske izkušnje so se predstavi poznale. Antonini je imel velik smisel za kontrastiranje prizorov in njihov hitri potek, še posebej, ker je imel na odru odlične soliste. Predstava Julija Cezarja je odprla novo perspektivo posodabljanja zgodovinskih oper in oper z zgodovinskimi temami. Vrata so odprta.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.