Založba ZRC z zadnjimi letošnjimi knjigami

Precej neopazno je Založba ZRC v vrvežu tiskovnih konferenc tik pred 35. Slovenskim knjižnim sejmom pripravila še zadnjo letošnjo predstavitev novih knjih in drugih publikacij, s katerimi zaokroža bogato založniško leto. Morda se na samem sejmu to ni opazilo v takšni meri, čeprav imajo na zalogi veliko več odličnih knjig, kot jih je pokazalo še kar nekaj drugih založb na osrednjih stojnicah v Cankarjevem domu. Ti privilegiji slabših na račun boljših se vlečejo že leta in leta. tako da se nekatere založbe nikakor ne morejo bolje pokazati, za kar pa niso same krive.

ZRCIMG_20191126_192553_resized_20191127_041035346.jpg

Uradnik Založbe ZRC  Aleš Pogačnik in strokovnjak za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo dr. Miha Kovač na 35. Slovenskem knjižnem sejmu, foto Marijan Zlobec

Založba ZRC je tako predstavila že drugo, dopolnjeno in pregledano izdajo Farmacevtskega terminološkega slovarja, izdajatelja Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. S tem nadaljuje tradicijo in ustvarjanje “področnih” in “regionalnih” slovarjev, ki bistveno dopolnjujejo celotno slovensko leksiko.

img000012972_3.jpeg

Farmacevtskei terminološki slovar

Dopolnjena in popravljena izdaja Farmacevtskega terminološkega slovarja vsebuje 6455 terminov. Prva izdaja slovarja iz leta 2011 je bila v celoti pregledana. Dodanih je bilo 1037 novih slovarskih sestavkov, zlasti s področja farmacevtske tehnologije, farmakognozije in zgodovine farmacije. Dopolnjenih je bilo 1160 definicij.
Geselske članke so prispevali: Barbara Razinger, Damjan Janeš, Marjeta Humar, Aleš Mrhar, Mitja Kos, Saša Baumgartner, Breda Kosirnik, Darja Frankič, Branka Švajger, Darko Černe, Matjaž Jeras, Mojca Lunder, Jelka Šmid – Korbar, Aleš Obreza, Maruša Hribar, Mirjana Gašperlin in Janja Marc.

Slovar je namenjen širokim uporabnikom in kot učni pripomoček študentom farmacije, kozmetologije, laboratorijske biomedicine, farmacevtske kemije  in industrijske farmacije. Avtorji so še posebej ponsni na dopolnila strih gesel, popravke in še bolj na dodatek kar dvajset odstotkov novih terminov in njihovih razlag. Zanimivo je vključevanje nekaterih historičnih izrazov, ki so bili opaženi med prebiranjem stare farmacevtske literature.

Zelo pomembna komponenta slovarja pa je, da je poleg uvodne strokovne razlage pojmov v slovenščini oziroma v slovenski terminologiji, kot jo uporablja stroka, dodan še angleško-slovenski slovar, tako da bo brlec, ko naleti na kako njemu neznno besedo samo v ngleščini, ki je ni niti v angleških slovarjih, poizkušal njti njen slovenski pomen in jo s tem vsebinsko prepoznal.

Slovar je grafično zelo lepo strukturiran, z uporabo barvnih razlik med pojmom in njegovo razlago, ki je čim bolj natančna, včasih pa kar dolga, a tako, da je razumljiva vsem, ne le farmacevtom. Bistveno pa je tudi, da imajo vse besede svoj naglas in oznako spola.

Poleg omenjenih avtorjev so že pri prvi izdaji sodelovali še nekateri drugi, prav tako nad dvajset je bilo “zunanjih sodelavcev”, recenzentov, jezikovnih strokovnjakov za slovenščino, latinščino, grščino in angleščino…, tako da je skupnih avtorjev okrog petdeset.

1856614_slovnica_1_news_asideThumb.jpg

Priročna video slovnica slovenskega znakovnega jezika Matica Pavliča, založnika Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije in Založbe ZRC, izdajatelja Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša in soizdajatelja Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, je nekaj posebnega.
Slovenski znakovni jezik je privlačen in poln zanimivih pojavov. Priročna video slovnica slovenskega znakovnega jezika jih predstavlja in razlaga. Nastala je s sodelovanjem maternih kretalcev slovenskega znakovnega jezika in jezikoslovcev. Izdelala jo je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, financiralo pa Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. V njej je predstavljenih 40 najbolj zanimivih jezikovnih tem, več kot 200 shematskih prikazov kretenj in stavkov, skoraj 400 primerov jezikovne rabe, 120 razlag terminov v slovarčku in 100 barvnih ilustracij. Publikacija je brezplačna.

65607459.jpg

Slovenski znakovni jezik kot primarno sredstvo sporazumevanja uporablja približno 1000 gluhih, nekateri naglušni in slišeči v Sloveniji. Vpisan je na seznam nesnovne kulturne dediščine. Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (2002) maternim kretalcem podeljuje pravico, da ga uporabljajo v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Priročna video slovnica slovenskega znakovnega jezika je prvi opis tega jezika, ki primarno ni napisan v slovenščini, ampak odkretan na prosto dostopnih posnetkih. Na področju poučevanja govornih jezikov je tak pristop danes samoumeven, na področju znakovnih jezikov pa predstavlja novost. Zato so vse vsebine, ki jih vsebuje knjižna izdaja, prvotno odkretane na video posnetkih. Do njih lahko dostopate prek QR kode ob robu knjige. Ta slovnica je namenjena predvsem gluhim kretalcem, da spoznajo svoj jezik, in tudi tistim gluhim, ki maternega jezika nikoli niso zares osvojili, da bi lažje začeli kretati. Obenem je uporabna tudi za samostojno učenje in za poučevanje v šolah ter na tečajih, kjer bodo slovnico slovenskega znakovnega jezika ob teh posnetkih spoznavali tako gluhi kot slišeči, člani društev gluhih in naglušnih, jezikoslovci in jezikovni navdušenci, šolarji in študenti, stari in mladi.

0.jpg

Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Vzvodi, okoliščine, (samo)reprezentacija avtorice Lilijane Žnidaršič Golec izdajatelja Zgodovinskega inštituta Milka Kosa je izšla v zbirki Thesaurus memoriae Opuscula 9.

Monografija kot prva preučuje svetno, tj. neredovno duhovščino iz neplemiških družin na slovenskem (etničnem) ozemlju od preloma iz 15. v 16. stoletje do začetka vladavine Jožefa II. leta 1780. Kariere na tisoče duhovnikov, ki so v tem obdobju delovali na Slovenskem, so predstavljene z vidika kariernih vzvodov na eni in izrazov (samo)reprezentacije na drugi strani. V prvem delu knjige so opisani dejavniki duhovniških napredovanj (družina, lokalno okolje, stiki z vplivnimi sorodniki in prijatelji, osebne sposobnosti, izobrazba, klerikom namenjene ustanove), v manjšem obsegu pa tudi karierno zaviralni dejavniki (ukrepi zaradi priležništva in pijančevanja, bolezen, starost ipd.). V drugem delu knjige je na podlagi analize zapuščinskih inventarjev in oporok tridesetih duhovnikov ter nekaterih nagrobnih in drugih napisov izpostavljeno vprašanje (samo)reprezentacije. Duhovniki na višjih položajih so se ponašali z dragocenejšimi predmeti, zapuščali radodarnejša volila in si postavljali imenitnejše spomenike, vendar pa med obravnavanimi primeri naletimo tudi na izstopajoče izjeme. Večji del knjige temelji na še neobjavljenih ali manj znanih primarnih virih.

Knjigo je avtorica razdelila na naslednja poglavja:

Najprej spregovori o zasnovi in izsledkih monografije ter opozarja na dejstvo, da sta bili glede na današnje ozemlje Republike Slovenije v obravnavanem času tu le dve škofiji: v Ljubljani in Kopru. Druge škofije so bile zunaj slovenskih meja: v Ogleju, Vidmu, od sredine 18. stoletja v Gorici, Salzburgu, Šentandražu v Labotski dolini, Trstu, Zagrebu, Györu ter od 1777 naprej v Szombathelyju. Podatke za raziskavo je tako treba bolj kot doma iskati in najti na tujem. S takimi raziskavami, ki nikakor niso vseobsegajoče, saj je bilo duhovnikov v tem obdobju nekaj tisoč, se nasploh širi slovenski zgodovinski prostor in spoznavamo ljudi, ki so bili tedaj zelo pomembni, danes pa jih pozna le malokdo.

Poglavja so: Duhovništvo in pogoji za prejem mašniškega posvečenja, Pomembnejši karierni dejavnik: Ožje družinsko in lokalno okolje, Širše sorodstvene, prijateljske in interesne mreže, Sposobnosti, izobrazba, izkušnje: Glasbene sposobnosti, Znanje in izobrazba s področij cerkvenega prava in (moralne) teologije, Znanje jezikov vernikov, različne izkušnje in ugled, Alumnatske in štipendijske ustanove ter beneficiji zasebnih ustanoviteljev: Alumnati in štipendije, Beneficiji zasebnih ustanoviteljev, Karierna nazadovanja in zastoji: (Samo)reprezentacija in karierni dosežki v izbranih (avto)biografskih virih: Zapuščinski inventarji, Oporoke, Nagrobni in drugi napisi.

Knjiga ima bogato slikovno prilogo (skupaj 22 slik oziroma nekaj faksimilov), prav tako bogata je bibliografija, tudi posebej biografska gesla na spletu, povzetka v nemščini in italijanščini ter celotno imensko kazalo.

img000013153_3.jpeg

Odraščanje v Južni Koreji. Feministične etnografije transgresije je knjiga Aljoše Pužarja. Izdajatelj je Inštitut za antropološke in prostorske študije, zbirka pa Prostor, kraj, čas 17. Knjigo sta prevedli Ksenija Zubković in Urban Tarman.

Pričujoča feministična monografija vsebuje izbor etnografskih glasov najstnic in mlajših odraslih žensk Južne Koreje. Delo zajema skrivno razsežnost ženskih življenj, pod drobnogled jemlje svet nepričakovanih fizičnih in družbenih gibanj, dogodkov in izbruhov energije, ki v različnih merah zadevajo tisto, kar kulturne študije in feministična teorija najpogosteje opisujejo z izrazoma delovanje (agency) in odpor (resistance). Knjiga se spoprijema s pojmom transgresije (prestop, kršitev), poskusi locirati in predstaviti značilnosti južnokorejskih ženskih transgresij ter hkrati obravnava vprašanje prispevka etnografije h kulturološkim intelektualnim projektom po afektivnem obratu.

Aljoša Pužar je gostujoči profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani z dvema doktoratoma, kjer je nasledil katedro pokojnefa Aleša Debeljaka. Prvi doktorat je zagovarjal na Reki, drugega pa v Cardiffu v Veliki Britaniji. Vmes je enajst let kot profesor kulturologije predaval na univerzah v Južni Koreji. V tej državi je doživel čase, ko je bilo videti, da se bo tam začela tretja svetovna vojna, in čase, ko je bilo  videti, da se bosta obe Koreji združili v eno državo.

img000013155_3.jpeg

Biografija na prehodu v digitalnost je zbornik, ki ga je uredila Mateja Ratej, izdajatelj je Inštitut za kulturno zgodovino, zbirka Življenja in dela XXII. Biografske študije 15.

Prehod sodobnih družb v digitalno stvarnost zastavlja veliko vprašanj humanističnim in družboslovnim raziskovalcem, med njimi tudi snovalcem znanstvenih obravnav biografskih vsebin. Raznovrstne spletne biografske platforme brez neodvisnih uredniških odborov ter vpliv družabnih omrežij, ki uporabnike spodbujajo k zaverovanosti v svoje lastne (svetove) biografije, počasi, a vztrajno preoblikuje tudi mesto, pomen in naravo biografskih študij. Novi pomeni biografije v digitalnih družbah postavljajo pred tradicionalne pisce biografskih vsebin okrepljeno zahtevo o nujnosti ohranjanja znanstvenih standardov na področju biografskih študij, ki so pomembni tako z vidika leksikografije kot kulturnozgodovinskega umeščanja osebnosti v prostor in čas. Prvi del monografije zavzemajo poglavja, ki preizprašujejo odnos družb in posameznikov do digitalne stvarnosti, sledijo poglavja, ki tematizirajo odnos drugih humanističnih ved do biografskih vsebin, medtem ko je zadnji del monografije namenjen poglavjem, ki tematizirajo mesto, pomen in naravo biografije v posameznih zgodovinskih obdobjih.

Ratej 2 IMG_4293.jpg

Urednica Mateja Ratej, foto Marijan Zlobec

Objavljenih je enajst prispevkov:

Nenad Čuš Babič: Identiteta in virtualno,
Primož Krašovec: Biografska in elektronskokodna individualnost,
Peter Klepec: Biografija, Freud in psihoanaliza skozi resnico in fikcijo,
Irena Avsenik Nabergoj: Biografija v literarni zgodovini,
Maja Godina Golija: Biografija in etnologija,
Petra Testen Koren: Mesto žensk v biografiji,
Mateja Ratej: Katarina in detomor: biografije v kazenskih spisih,
Neža Zajc: Hagiografije prehodnih epoh ali žitja ahistoričnega časa?,
Aleksandra Gačić: Biografija v 19. stoletju in na prehodu stoletij,
Jure Gašparič: Politična biografija v prvi Jugoslaviji,
Božo Repe: Politična biografija v socialističnem obdobju.

Iz vsebine knjige je žal manj razviden jasen vsebinski in raziskovalni koncept, kaj pomeni “prehod v digitalnost”, saj tega pravzaprav ne obravnava nihče, ampak vsak le svojo “pasatistično” temo.

9789610502166.jpeg

Eseji o poljsko-slovenskem književnem prevajanju so zapisi Bożene Tokar (v prevodu Nika Ježa in Primoža Čučnika), iz zbirke Studia translatoria 7.

Delo govori o poljsko-slovenskih prevodnih in širše književnih in kulturnih odnosih in ponuja samosvoj pogled na slovensko književnost, ki prihaja od zunaj. Obenem prinaša pomembno sintezo avtoričinega pristopa, v katerem se posrečeno združujeta izkušnja in vednost strokovnjakinje za literarno vedo in odprtost za različne smeri jezikoslovnega proučevanja besedil, vključno s kognitivnim jezikoslovjem. Iz razprav se izriše kompleksna panorama izmenjav med poljsko in slovensko književnostjo, pri katerih so glavni in v marsičem enakovredni akterji izbrani avtorji, ki se vpenjajo v čas od romantike do današnjih dni, in njihovi prevajalci. Skozi prevode se kažejo različne jezikovne senzibilnosti, intelektualni horizonti in interpretacijske usmeritve, hkrati pa tudi razkošje ubeseditvenega potenciala, značilno za situacije, v katerih se z izjemnimi literarnimi deli soočijo prevajalci, ki s svojim znanjem, izkustvom in pogosto drznostjo ustvarjajo in utrjujejo povezave med književnostmi in kulturami. Pričujoča knjiga nas kot svojevrsten vodnik popelje v te nove svetove.

Bozena_Tokarz.jpg

Bożena Tokarz, foto Wikipedija

Bożena Tokarz je poljska literarna zgodovinarka. Leta 1969 je diplomirala na oddelku za filologijo Univerze v Lodžu in leta 1972 doktorirala. Izpopolnjevala se je na univerzi v Clermont – Ferrandu (1987). Delala je na Inštitutu za slovansko filologijo Šlezijske univerze v  Katovicah, od 1994 kot izredna profesorica. V primerjalnih študijah je obravnavala poljsko-slovenska književna razmerja (Krzysztof Kamil Baczynski in France Balantič, Adam Mickiewicz in France Prešeren), tipološke vzporednice in razhajanja med sodobnimi poetikami glede na odnos do tradicije 19. in 20. stoletja, literarne tokove, sloge in zvrsti (pesniški konstruktivizem Srečka Kosovela). Z jezikovno-semiološkega vidika je obravnavala teorijo in prakso poljskih prevodov iz slovenske književnosti in obratno, med drugim Prešernove ljubezenske pesmi v poljščino, poezijo Tadeusza Rožewicza in Miloszav slovenskih prevodih (Wzorzec, podobieństwo, przypominanie, Katowice 1998).

Zakonca Bożena in Emil Tokarz sta najznamenitejša ambasadorja slovenske literature, kulture in jezika na Poljskem, pa tudi v Evropi in svetu. Jezikoslovec Emil Tokarz in literarna zgodovinarka Bożena Tokarz se odlično dopolnjujeta pri promociji slovenske književnosti. Objavljata razprave o slovenskem jeziku in literaturi ter skrbita za slovenske prevode in razvoj slovenistike na Poljskem. Božen je dopisna čanica SAZU.

 

2 (3).jpg

Knjiga Demografske spremembe in regionalni razvoj je izšla v zbirki Regionalni razvoj 7 izdajatelja Geografskega inštituta Antona Melika. Uredili so jo Janez Nared, Katarina Polajnar Horvat in Nika Razpotnik Visković.

Na področju demografskega razvoja deli Slovenija usodo razvitejših evropskih držav: prebivalstvo je doseglo svoj zenit in se hitro stara, njegovo obnavljanje je odvisno od migracij, projekcije napovedujejo hitro zaostrovanje razmer s perečimi posledicami na številnih področjih. Demografske analize kažejo na nadaljevanje zgoščanja prebivalcev v osrednjeslovenski statistični regiji in ob večjem delu avtocestnega križa ter na upad števila prebivalcev v posameznih mestih in obsežnih obmejnih območjih. S tem se v prostorskem in strukturnem smislu uresničujejo napovedi izpred desetletij, ko so avtorji začeli opozarjati na demografsko ogroženost Slovenije in pričakovane prostorske posledice demografskih sprememb. Žal opozorila stroke niso naletela na plodna tla in posledice vse bolj trkajo na vrata.

V monografiji ponovno obravnavajo problematiko razvoja obmejnih območij, problem staranja prebivalstva v mestih in na podeželju, vplive demografskih sprememb na gospodarstvo in zaposlovanje, problematiko oskrbe in zagotavljanja storitev splošnega pomena, več poglavij pa naslavlja posamezna območja Slovenije in njihove razvojne izzive, vezanje na demografske spremembe.

Knjiga je zbornik dvajsetih razprav več kot dvajsetih avtorjev, poznavalcev in raziskovalcevb različnih okolij, povezanih z demografskimi spremembami. Nekatere tazprave je pisalo skupoaj več avtorjev, celo šest in rekordnih enajst – o praznjenju naselij v zaledju Kopra: vzroki in možne rešitve.

Knjiga sicer ne pove, da so sedanji begunci, ki želijo ostati, delati in živeti pri nas, “božji dar”, opozarja pa, da so demografske spremembe za vso državo velik izziv, pa ne zato, ker je sicer kratek uvod napisal sam minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek.

Te ugotovitve bi morala upoštevti tako vlada kot parlament, pokrajine, občine… in skupaj narediti strategijo razvoja celotne države. Če bi rekli, da Slovenija potrebuje več deset tisoč delavcev, ne bi bilo to rečeno čisto “na pamet”.

sazu-img_7735.jpg

Urednik Založbe ZRC Aleš Pogačnik, foto Marijan Zlobec

Zanimive so vsekakor še nekatere druge knjige, kot Platforma 1. Zbornik študentk in študentov Podiplomske šole ZRC SAZU, kot sta jo uredili Lea Kuharin Vita Zalar.
Avtorji prispevkov so Manca Černivec, Ingrid Kodelja, Lea Kuhar, Marko Levačić, Svetozar Matejašev in Aleš Rojc.

Platforma: Zbornik študentk in študentov Podiplomske šole ZRC SAZU je prostor, kjer lahko študentke in študentje vseh študijskih modulov predstavijo svoje dosedanje raziskovalno delo. Zbornik avtoric in avtorjev ne zavezuje k isti temi in jih ne združuje glede na vnaprej določen nabor raziskovalnih vprašanj. Ravno obratno. Povezati želi prispevke, ki prihajajo iz najrazličnejših področij humanistike in družboslovja ter pri svojem delu izhajajo iz raznolikega spektra raziskovalnih vprašanj.

Knjigo Z več znanja o motnjah razpoloženja do izhodov iz labirintov. Izkušnje in razmisleki je uredila Lilijana Šprah.

Duševne motnje postajajo eden glavnih javnozdravstvenih problemov in skrb za dobro duševno zdravje pomembno vpliva na domala vsa področja našega življenja, vendar pa so po drugi strani duševne motnje od vseh kroničnih nenalezljivih bolezni tiste, o katerih imata laična in strokovna javnost najbolj različna stališča in prepričanja. Predsodki in napačne informacije so v povezavi z duševnimi motnjami bolj pravilo kot izjema, kar se odraža tako pri iskanju strokovne pomoči in zanimanju za zdravljenje kot tudi v prepričanjih o učinkovitosti zdravljenja. V večavtorski monografiji Z več znanja o motnjah razpoloženja do izhodov iz labirintov: izkušnje in razmisleki so avtorice in avtorji v okviru 21 znanstvenih in strokovnih prispevkov naslovili problematiko duševnega zdravja, s posebnim poudarkom na motnjah moderne dobe – motnjah razpoloženja. Publikacijo odlikuje večdisciplinarna obravnava omenjenih tematik in je namenjena tako laični kakor strokovni javnosti. Poseben prostor v njej je namenjen predstavitvi prvih rezultatov novega in inovativnega programa krepitve duševnega zdravja Z večjo pismenostjo o duševnem zdravju do obvladovanja motenj razpoloženja (akronim OMRA).

Avtorji posameznih prispevkov so Urška Battelino, Maja Bundalo Bočić, Sanja Cukut Krilić, Mojca Zvezdana Dernovšek, Anela Klemenc Bešo, Duška Knežević Hočevar, Maja Kolarević, Nuša Konec-Juričič, Domen Kralj, Barbara Lovrečič, Mercedes Lovrečič, Anja Magajna, Jožica Maučec Zakotnik, Suzana Oreški, Saška Roškar, Špela Selak, Sandra Simonović, Janez Sterle, Jana Šimenc, Lilijana Šprah, Rok Tavčar, Matej Vinko in Brigita Vončina.

Med glasbenimi izdajami v zbirki Monumenta artis musicæ Sloveniæ LXIII je izšla notna zbirka Izbrana dela iz Hrenovih kornih knjig 2. Missa Exaudi Deus & Magnificat secundi toni avtorja Lamberta de Sayveja, kot jo je uredil Klemen Grabnar Izdajatelj zbirke je Muzikološki inštitut.

V izdaji sta objavljeni dve dvozborski liturgični skladbi s prehoda 16. v 17. stoletje – Missa Exaudi Deus in Magnificat secundi toni. Njun avtor je Lambert de Sayve (1548/49–1614), franko-flamski skladatelj, ki je deloval v habsburških deželah. Sayvova maša temelji na sedemglasnem motetu Exaudi Deus Giovannija Gabrielija, medtem ko Magnificat ni osnovan na kateri izmed že obstoječih skladb in izkazuje spremembo v okusu spričo poudarjene zvočne barvitosti in slikanja besed. Glede na čas in prostor, v katerem je nastal kodeks, ki vsebuje obe skladbi (NUK, MS 343), ter spričo dejstva, da je Magnificat secundi toni Sayvov edini ohranjeni magnifikat, sta kompoziciji zelo verjetno deli, ki ju omenja eden izmed arhivskih zapisov iz leta 1604. V njem je omenjeno, da je Sayve posvetil novo mašo in magnifikat nadvojvodi Ferdinandu II. Pričujoča edicija je nastala v upanju, da bodo kvalitete, ki jih izkazujeta deli, morebiti le pokazale, da je Sayvov potop v pozabo nezaslužen ter da je celostna znanstvena obravnava njegovega opusa več kot potrebna.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.