Razstava Apokalipsa 2020 napoveduje morda umetniško najbolj drzno tretje desetletje 21. st. ?

Apokalipsa 2020 je naslov skupinske razstave, ki jo ljubljanska Galerija Equrna odpira v torek, 7. januarja, in tako menda kot prva v Ljubljani vstopa v razstavno leto 2020. Gre za kurirano, tematsko spodbujeno slikarsko razstavo z večino del iz leta 2019, nekatera pa so starejša, saj je na primer znani slikar Jože Slak – Đoka že nekaj let pokojni. Njen kurator je galerist Arne Brejc.

unnamed.jpg

Kolaž del več avtorjev, foto Galerija Equrna

Avtorji, ki se predstavljajo ali so zastopani na tokratni razstavi, so: Uršula Berlot, Gašper Capuder, Barbara Drev, Mitja Ficko, Rok Horvat, Staš Kleindienst, Aleksij Kobal, Zmago Lenárdič, Irena Romih, Jože Slak – Đoka, Ana Sluga, Andraž Šalamun in Jure Zadnikar.

brejc-img_2998.jpg

Arne Brejc v svoji Galeriji Equrna, foto Marijan Zlobec

Razstavljena dela izvorno ne vsebujejo apokaliptičnih tendenc in niso bila ustvarjena s to idejo, vendar nam v perspektivi naslova ter v tokratnem izboru in postavitvi ponujajo novo priložnost interpretacije. Tem umetninam je (kot vsaki zanimivi umetnini) imanentna večplastnost, komplekstnost, to, kar vidimo, ni nikoli dokončno in zato odpira vedno nove možnosti opazovanja.

ficko-1-img_6057.jpg

Mitja Ficko v Equrni, foto Marijan Zlobec

Razstava je zastavljena v duhu preizpraševanja izpostavljenosti posameznika in celotnega človeštva prihodnosti. Beremo jo lahko povsem narativno, kot bi inscenirali, doživljali različne stopnje, različne trenutke apokalipse v časovnem obdobju pred, med in po apokaliptičnem dogodku: od trenutnega življenja civilizacije do spopada, krika, oklepanja zadnje bilke, do izbruha, do iskanja načina, kako živeti po takem dogodku, iskanja novih planetov, vesoljskega potovanja, abstraktnih form, frekvenc, ki niso s tega sveta… V slikarskem smislu pa se na razstavi odpira vprašanje, kaj se dogaja z odnosom subjekt – objekt oziroma ali se subjekt umika iz prvega plana slikarstva oziroma nastopa samo še kot (Fickov) poslednji samuraj, etnografski element, ki odhaja in naznanja konec antropocentričnega dojemanja sveta in slikarstva ter se umika nečemu novemu, kar ni (več) ne človek ne narava.

mig-2-img_1853.jpg

Aleksij Kobal na razstavi MIG 21 v Mariboru, foto Marijan Zlobec

Razstavljena dela povezuje ideja sedanjosti, ki se nahaja v prehodnem, tranzitnem času, kjer ni novega leta kot jasne časovne ločnice; sedanjosti, ki je del procesa in sprememb, ki prihajajo, se že dogajajo in napovedujejo nova razmerja in nove ureditve. Človek (subjekt) ni več osnovni motiv oziroma predmet raziskovanja ali zanimanja. (Iz napovednega teksta k razstavi).

taja-3-img_5064.jpg

Taja Brejc in Jože Slak Đoka sta nakazala pot sodobni ustvarjalnosti, žal sta oba že pokojna, foto Marijan Zlobec

Ljublana je na večjem likovnem razpotju, kot sama sebe razumeva in se vidi. Ne nazadnje smo pred kratkim bili na tiskovni konferenci ob predstavitvi obnove ljubljanske Cukrarne kot največje slovenske galerije doslej, Ljubljana in še nekatera druga mesta konkurirajo za Evropsko prestolnico kulture leta 2025 in MOL vabi različne profile kulturnih in umetniških ustvarjalcev, zavodov, društev…k predlagajnju svojih idej in vizij, kako bi programsko kar dolgo leto (z več vsakodnevnimi dogodki) čim bogateje uresničili.

Cukrarna bo obnovljena, ni pa še na vidiku sredstev za same razstave, kot ne napovedi otvoritvene. Ta je lahko samo slovenska, balkanska, srednjeevropska, evropska ali svetovna. Odvisno od milijonov. Če bo Ministrstvo za kulturo jemalo ali razumevalo Cukrarno zgolj kot “zadevo” MOL, bodo rezultati preskromni. Uvod mora biti zgodovinski, a seveda ne za nazaj, ampak za naprej. Futurističen, z večinoma novimi ali v Ljubljani še ne videnimi deli.

Galerija Equrna lahko sama pripravi kakšno večjo razstavo (v Cukrarni) iz bogate zgodovinske panorame in ustvarjalnosti svojih članov in avtorjev, hkrati pa odpre in podpre svojo umetniško vizijo z umetniki, kot jih nakazuje zgornja ali sedanja razstava. Vprašanje je stimulacije umetnikov, ki je ni od nikoder. Razstavnina 300 EUR za samostojno avtorsko razstavo je smešnica in žalitev slehernega ustvarjalca.

Apokalipsa je izraz, ki ne vzbuja kakšnega velikega upanja, a ga lahko razumemo bolj afirmativno v smislu odpiranja prostorov ustvarjanja in razmišljanja mlajše in celo najmlajše generacije, ki išče sebe v svetu ustvarjanja in umetnosti.

Srečko Kosovel je v Kons: Novi dobi rekel: “Nova doba prihaja,” tu pa ne bi nadaljeval v njegovem duhu, ker se je bolj kot ne zmotil. Res pa je, kot je zapisal, da so vsi problemi problemi človeka, tudi ustvarjalni.

Marijan Zlobec

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.