Joco Žnidaršič, Tito in fotoaparat

Ljubljanska galerija Fotografija pripravlja novo razstavo in z njo nekako odpira novo sezono, če se lahko tako reče, svojega razstavnega fotografskega programa, ki je bil kot veste začasno zaustavljen, a so na začetku maja spet odprli svoja vrata. Nova razstava je izrazito tematska in avtorska. Združuje najslavnejšega slovenskega fotoreporterja Joca Žnidaršiča in največjega državnika Josipa Broza Tita. Joco je lani praznoval osemdesetletnico, Tito pa je umrl pred štiridesetimi leti.

unnamed (12)

Predsednik Tito s fotoaparatom na fotografiji Joca Žnidaršiča

Mi z Dela, se pravi Jocovi kolegi, se spominjamo njegove neizmerne zagnanosti, volje, energije, smisla za kvaliteto fotografije, instinkta in intuicije, iznajdljivosti in prodornosti, poguma pri iskanju najboljšega položaja za dober posnetek, še posebej portretirancev velike slave in pomena, med katerimi je bil na vrhu prav Tito.

Spominjam se mnogih prizorov še v temnici v kleti na Tomšičevi, kjer so delovali Olga, Jure in Johnny, med fotoreporterji pa urednik fotografije na Delu Joco Žnidaršič, Delovi fotoreporterji Edi Šelhaus, Svetozar Busić, Miloš Švabić in Janez Zrnec, med fotoreporterji revij je bil Egon Kaše, malo kasneje je prišel Janez Pukšič in za njim Dragan Arrigler ter Miško Kranjec.

4-Jošt-1.maj-1977-2

Jošt, 1. maja 1977: Jovanka in Tito

Ko je prišel v Ljubljano predsednik Tito, je bilo vsem jasno, da bo glavni med fotoreporterji Joco. On je seveda spremljal mnoge poti našega predsednika po svetu in ima dokumentacijo, ki mu jo lahko zavida sleherni muzej. Spominjam se njegove poti, skupaj z glavnim urednikom Dela Mitjo Gorjupom, v Severno Korejo in na KItajsko, pa na tedanji Cejlon na srečanje neuvrščenih držav, od koder mi je Joco pisal razglednico k vojakom (takrat sem bil pri vojakih).

Joco Žnidaršič je bil prvi slovenski fotograf in fotoreporter, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada. Neizmerno je je bil vesel. Še posebej pa je bil ponosen, ker mu je osebno pismeno čestital Edvard Kardelj, kot se spominjam te čestitke, ki jo je Joco pokazal sodelavcem na Delu.

Joco je bil stoprocentno profesionalno zanesljiv. Opraviti službeno in poklicno nalogo je bil njegov najvišji delovni in človeški cilj. Ko je izbiral svoje fotografije za objavo, je takoj vedel, kaj je najboljše. Spominjam se njegove mrzličnosti, skoraj erotične vznemirjenosti, ko je iskal in iskal najboljše, kar mu je še pred uro uspelo posneti v vsesplošni fotoreporterski in siceršnji gneči okrog predsednika Tita. Dobro so ga poznali seveda vsi varnostniki, zato je imel malenkost več možnosti približanja predsedniku kot morda kdo drug.

Če bi Joco uspel napisati svoje spomine, bi bilo to eno najzanimivejših branj in perspektiv gledanja na čas Jugoslavije, socializma in neuvrščenosti s predsednikom Titom.

Joco Židaršič, za razliko od mnogih drugih, se spominom na Tita in zavedanju njegovega pomena ter vloge kot državnika v mednarodnem svetu nikoli ni odrekel, kaj šele svoj odnos spremenil. Na Tita je ponosen, prav tako kot na svoje fotoreportersko delo in funkcijo urednika fotografije na Delu, ki mu je omogočila toliko enkatnih priložnosti za nastajanje zgodovinskih fotografij.

Toliko nekaj osebnih spominskih utrinkov pred razstavo. Sedaj pa dodajam še tekst kuratorke Hane Čeferin, ki bo razstavo pospremil še uradno.

Hana Čeferin o razstavi Joca Žnidaršiča

“4. maja 1980 je v ljubljanskem Kliničnem centru umrl Josip Broz Tito, karizmatični vodja bivše države SFRJ. V državi praktično ni bilo tiskanega medija, ki o novici ne bi poročal, dogodek pa je opremil tudi naslovnice časopisov po vsem svetu, od Der Spiegela do New York Timesa. Številne med ikoničnimi fotografijami, ki so spremljale objave, pa so prav fotografije Joca Žnidaršiča, mojstra fotografije in po spletu okoliščin uradnega fotografa Tita na njegovih obiskih v Sloveniji.

Karierna pot Joca Žnidaršiča je prav tako zanimiva, kot fotograf sam. Nekdanji študent medicine je še v času študija začel reportersko pot pri časopisu Tribuna, kasneje pa pri Tovarišu in Delu. Bil je prvi fotograf, ki je leta 1977 prejel nagrado Prešernovega sklada, za svoje delo, med drugim urednika fotografije pri Delu, pa je prejel tudi številne druge nagrade. Njegove fotografije so znane po uprizarjanju ljudi skozi najbolj iskren in humanizirajoč objektiv. Tega je usmerjal tako v napete fotoreportaže iraško-iranske vojne, letalske nesreče na Korziki, osamosvojitvene vojne v Sloveniji, pa tudi v portrete vodilnih politikov. Na fascinantno mesto Titovega fotografa je bil dodeljen v službi za časopis Delo v 70. letih. Po naključju je nadomestil sodelavca, ki je bil ravno na dan fotografiranja Tita ob njegovem obisku v Predosljah bolan, fotografije pa so bile uredništvu (in Titu) tako všeč, da ga je od takrat naprej fotografiral povsod. Spremljal ga je po vsem svetu, mu sledil na slavni obisk Kitajskega zidu, v države neuvrščenih, kot je Šri Lanka, in drugam.

Voditelji velikih držav so imeli od samega izuma medija ob sebi mnogo fotografov, propagandi njihovih vlad pa je fotografija služila že vsaj od 19. stoletja, ko je angleška kraljica Viktorija izdala fotografski album svojih carte-de-visite portretov, ki je postal prodajni hit v Angliji. Zaradi svoje specifične narave uprizarjanja objektivnega je bila fotografija močan medij za sporočanje »resnice«. Ta je bila jasno lahko zmanipulirana s kadriranjem in uprizarjanjem, a v očeh javnosti še vedno najbolj verodostojna. Tito se je, kot velja za vse velike vodje držav tega časa, dobro zavedal njene moči. Njegove fotografije so pomagale ustvarjati pravi kult osebnosti, ki se je hitro razširil med prebivalci SFRJ. Imele so jasno funkcijo širjenja podobe, ideologije in pridobivanja podpore pri ljudstvu, ki se je lahko istovetilo z mnogoterimi podobami Tita – Tito s psički, otroci, pri gledanju razstav, narave, pa tudi sproščenega, s kozarcem viskija ali cigaro. Veliko manj znana pa je množica fotografij Tita, ki fotografira tudi sam.

Pri Žnidaršičevih fotografijah je zanimivo prav to, da je fotografiral tudi takšne prizore, ki jih drugi fotografi morda niso opazili, ali pa jih niso smatrali za pomembne. Nikoli ni delal protokolarnih, togih slik politikov, temveč jih je želel predstaviti na način, na kakršnega je fotografiral običajne ljudi, na primer v ganljivi seriji revnih prebivalcev Kozjanskega. Tako je nastala cela množica podob, ki Tita predstavljajo v nekonvencionalnih kadrih. Med njimi je serija portretov predsednika, ki je osredotočena prav na njegov odnos s fotoaparatom. Zelo rad je namreč fotografiral tudi sam in na fotografiji iz Dražgoš admiralu Vidoviču npr. na mestu predaja svoje polaroide. Med drugim je Žnidaršič za časopis Delo dejal, da mu je Tito nekoč pripomnil, da ima boljši fotoaparat od njega. Joco je nazaj pripomnil, da on pa bolje fotografira. Sicer kočljiva izjava je k sreči naletela na smeh predsednikove žene Jovanke.
Poleg propagandne funkcije fotografije, se je Tito zavedal tudi njenega umetniškega potenciala. Republiške razstave fotografije  so bile pogosti in pomembni dogodki, ki so že sami po sebi kazali na predsednikovo ljubezen do fotografskega medija. Prvič pa je v seriji nenamernih portretov tudi sam predstavljen kot fotograf. Fotografije niso bile del propagandnega narativa, pač pa predstavljajo jugoslovanskega vodjo pri morda nenavadnem hobiju. Kot je ob Žnidaršičevih fotografijah Tita zapisal že Bogdan Pogačnik: ”Čeprav gre v zbirki – pa bodisi je Tito slikan sam ali v družbi z drugimi – v bistvu ves čas za lik enega človeka, ta predstavitev nikoli ni režimsko napihnjena, ni stilno patetična, ampak vselej blaga in demokratična, preprosta in neposredna”. Na nekaterih fotografijah se zdi, kot da Žnidaršič fotografira Tita in Tito Žnidaršiča, oba pa izkazujeta veselje do medija – eden z nasmehom in kamero kot subjekt fotografije, drugi kot njen strastni dokumentarist. Skozi dvojni objektiv fotografa in fotografskega subjekta smo v fotografijah Joca Žnidaršiča opomnjeni na fascinantnega moža, razburljiv čas v zgodovini ter vsesplošno ljubezen do fotografije.”

Razstavo Joca Žnidaršiča bodo v galeriji Fotografija odprli na dan mladosti 25. maja. Srečanje z avtorjem, fotoreporterjem in umetnikom bo v okviru Poletne muzejske noči, v soboto, 20. junija, med 18. in 20. uro.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.