Dva odlična glasbenika na 68. Ljubljana Festivalu

Serija komornih koncertov in profesorjev na Mojstrskem tečaju 68. Ljubljana Festivalu se nadaljuje. Nocoj sta v polni Viteški dvorani Križank nastopila italijanski pianist Epifanio Comis in nemški violončelist Jens – Peter Maintz, ki ga je spremljala japonska pianistka Keiko Tamura.

C IMG_20200727_205012_1_resized_20200727_090257907

Epifanio Comis, vse fotografije Marijan Zlobec

Epifanio Comis si je izbral dve sonati, najprej Muzia Clementija Sonato v g – molu št. 3, op. 7, zatem pa slavno Chopinovo Sonato v h-molu št. 3, op 58.

Poslušanje Clementija je odprlo več vprašanj, tako glede skladateljevega glasbenega okolja med ali po Mozartu in pred Beethovnom, bi lahko rekel, a je vendatle bistveno tisto, kar se opazi kot njegova pomanjkljivost, ne glede na dejstvo, da je bil v svojem času znan in priznan. Iz današnje perspektive se zdi, kot da se ni prebil s tistimi značilnostmi svojega pianizma, ki vsakokrat znova vzpostavljajo dialog z novimi in novimi generacijami poslušalcev. To je močna melodika, prepoznavna, trajna, nepogrešljiva. Gotovo je Clementi velik po znanju in sposobnosti oblikovanja tristavčne sonate: I . Allegro con spirito, II. Cantabile e lento, III. Presto. Vse se kaže kot razvojno močno, dramatično, samozavestno ustvarjanje, kot ogledalo dobe, a bolj v kontekstu sočasnosti, ne pa nadčasnosti.

C IMG_20200727_205030_resized_20200727_090257414.jpg

Pianist se je odlično pripravil, poudaril vse značilnosti in jih stilno še najbolj povezal  ali predhodil z Beethovnom, ki je menda Clementija zelo cenil. Njegova sonata je nastala leta 1782,  na skladateljevem evropskem popotovanju. Vsekakor je postmozartovska in bolj daje osnovo za Beethovnov graditeljski pianistični pogum, ga napeljuje k močni strukturi in dramatičnem izrazu, k tisti samozavesti, ki jo je Beethoven v svojih 32 klavirskih sonatah znal izraziti in ustvariti nepogrešljiv koncertni opus vse do danes, Clementi pa se pojavi na koncertnih odrih in pianističnih recitalih od časa do časa.

Lepo je, da se je Comis odločil zanj, saj so festivali tudi zato, da pokažejo neko zgodovinsko vrednost in okolje.

C IMG_20200727_205302_resized_20200727_090257107

Pri Chopinu se je takoj slišalo, kako nenadkriljiv je bil tako njegov melos kot občutje, tisti esprit, ki skladatelja dela večnega in nam ga polaga na oltar večnega spoznanja pianistične lepote v času, ko je bil pianizem v središču koncertnih dogajanj v Evropi.

Tretja sonata v h -molu v štirih stavkih ima vse, kar odličnega pianista naredi še večjega, skladatelja pa poveliča. Pianist je bil odličen v gradnji fines posameznih stavkov, čeprav je bil v nekaj trenutkih čisto tehnično manj briljanten, a je karakter stavkov znal osmisliti in diferencirati, tako da je bil tretji stavek Largo res Largo, kot sem se pred več kot tridesetimi leti pogovarjal z Ivom Pogorelićem, ko je isto sonato igral v Ljubljani in mi je na vprašanje ali celo očitek, da je Largo zeloi raztegnil, preprosto odgovoril: “Largo je largo!”.

Morda je bilo v celotni interpretaciji manj sentimenta in chopinovske romantike ter domotožja, zato pa je bil konec sonate zelo dramatičen.

Za dodatek si je Epifanio Comis izbral spet Chopina, ki je bil bolj prepoznaven po melosu kot po karakterju in ni bilo takoj opazno, da igra Mazurko v a-molu op. 67. št. 4

G 1 IMG_20200727_213102_resized_20200727_093408376.jpg

Jens-Peter Maintz

Odličen je bil nato nastop še nemškega violončelista Jensa-Petra Maintza. Kot severni Nemec je Bachovo glasbo začutil v vsej njeni avtentičnosti, to je Bach solo, Suita za solo violončelo v Es – duru št. 4, BWV 1010. Solistova igra je čista kot solza, ko gre za naravno emocijo, struktura ali zgradba suite jasna, členjena, vsebinska, karakterna, tako da je vse kot “nemška ura”, pri čemer pa spet lahko pomisliš na nekdanje interpretacije, ki smo jih slišali v Ljubljani dolga leta nazaj, tako Pierra Fourniera kot Mstislava Rostropoviča.

G 1 IMG_20200727_213104_resized_20200727_093408108

Solist je bil v svojem celovitem pogledo na Bacha enkraten.

V Beethovnovi Sonati za violončelo in klavir v D – duru št. 5 op. 102 Ludwiga van Beethovna smo najprej občudovali sijajno skupno muziciranje z japonsko pianistko Keiko Tamuro. Njena spremljava je bila narančno uravnotežena, tako da je imel solist le toliko dominacije, kot si jo lahko privošči, da spremljeve ne potisne v podrejeni položaj. Enotnost časa, kraja in dogajanja je klasicistično pravilo, na katerega sem takoj pomislil, in se vprašal, kako pomembno je, da se to udejani tudi v glasbenem nastopu.

G 1 IMG_20200727_215236_resized_20200727_095636329.jpg

Keiko Tamura in Jens-Peter Maintz

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.