Anja Bornšek in OR poiesis: Sonihanja v Galeriji Equrna

Sonihanja

Ljubljanska Galerija Equrna pripravlja v prihodnjem tednu poseben dogodek: resonančni performans arhitektonike telesnega in zvočnega z naslovom Anja Bornšek, OR poiesis: Sonihanja. Odvijal se bo 30. septembra ter 1. oktobra ob 18. in 20. uri v Galeriji Equrna, Gregorčičeva 3, v Ljubljani.

Potovanje v prostore sozvočij snovnega, preko slušnega, vidnega v občuteno.

Bivati v ritmu prehajanja, drseti v obliko in sočasno raztapljati oblikovano, medtem ko zvok in telesa vztrajajo v izkušnji in bližini.

Kamni so, tako kot voda, nosilci spomina, snovnega spomina. Globoko občutenje je prej potapljanje na dah kot pa s kisikovo jeklenko, evocira hiper-zgoščen spomin, vtisnjen v trdoto delcev.

Impozantne notranjosti arhitektur, kot so katedrale, samostani, parlamenti itn. so prostori, ki so narejeni po meri neba in ne človeka. Praznino v njih naseljujejo vsebine, ideološki konstrukti, tišino pa skoraj povsem nepredušno oglušijo družbene paradigme, zakon, v času in prostoru zamrznjeni glasovi privilegiranih, povzdignjenih, individualiziranih. Njihova vertikalna osvetlitev človeka vsevidno razgalja in ga postavlja v razmerje veliko, neomejeno nasproti majhno, omejeno.

Prostor najbolj čutimo, ko se ga daje ali jemlje, ali ob občutku zgoščenosti v nečem, iz česar se želimo osvoboditi.

Velikokrat ga dojemamo kot praznino, ki nastane po odstranjevanju ali odsotnosti nečesa.

A vendar, ali je prostor zares praznina, antipol materije, ali jo morda lahko zaznamo kot nenehno nastajajočo obliko prisotnosti med delci, ki zavzemajo našo pozornost?

Začutiti prostor, ne zgolj kot nekaj stabilnega in samoumevnega, temveč kot začetni in hkrati osvobajajoči princip tega, kar nastaja.

Pro-stor kot pra-stvar, kot proto-tip stvari, kot prima materia, katere potencial je vznikanje, priklic v življenje.

Kako zanihati praznino, kako doumeti – to, kar že je – čisto potencialnost, vmes v polarizirajočem stiku, kjer smo se utelesili tudi sami? Prostor me diha in jaz diham prostor. Človek je v svojih prvih urah samo-utelešenja v celoti kozmičen, je prostor, ki ureja samega sebe, še pred strukturo; najprej smo fluidno prostorsko polje, ki ni le odsotnost materije, temveč je vedno korak pred njo. Migotanje in bujno razraščanje v miniaturnem morju ustvarja čuteč pogled nanjo. Omogoča, da materija zaniha med seboj.

Jasnina tega, da prostor poraja življenje, nas vabi k poslušanju sporočil, ki prihajajo od tam.

Telo tudi po prvih začetkih ostaja preplet materije in prostora. Življenje pomeni nenehno porajanje in pojemanje snovi, bodisi telesne, miselne ali čustvene. Naš prostor, ki zares nikoli ni tih in votel, se lahko docela obrne v smer proti navzven ali navznoter. Se razpre, včasih doseže točkovno preciznost ali celo postane čuteča membrana, ki ždi na pragu notranjega prostora in prostora, ki nas obdaja. Tišina odzvanja v vsakem posamezniku radikalno drugače in morda je notranji prostor še težje razslojiti, ker nas občutek sebstva kot lepilo vleče skupaj. A vendar, s prisluškovanjem dovajamo zrak, slojimo tvarine, gojimo prostor, ki išče prostor, da zaniha v prostoru.

O avtoricah in izvajalkah koncepta in

Anja Bornšek je plesalka, pedagoginja, ustvarjalka in mojstrica metode Body-Mind Centering. Diplomirala je iz sodobnega plesa na Salzburški plesni akademiji SEAD, opravila certificiran študij somatske metode Body-Mind Centering in končala magistrski študij pedagogike sodobnega plesa na frankfurtski univerzi HfMDK. Zanimajo jo gib in prisotnost, ki izhaja iz uglaševanja med senzornim, fizičnim, energetskim in miselnim telesom, ter kompozicija, ki vznikna iz mnogoterih odnosov med zaznavo in reakcijo. Poučuje pretežno skozi spekter anatomije in somatike, svoje delo pa razvija skozi preplet izkustveno-gibalnih raziskav ter improvizacije. Zadnjih pet let tudi razvija in poučuje format za publiko Physical Introduction, s katerim raziskuje način bolj zavestne povezave med telesnostjo in percepcijo ter s tem intimnejše relacije med umetniškim delom in gledalcem.

OR poiesis (alias Petra Kapš) je umetnica in raziskovalka na področju zvoka in slušne percepcije ter poetičnega performansa. Besedo razširja v sonornih sferah časprostor poezije. Ob vseh digitalnih razsežnostih ji je središčna fizična prisotnost telesa. V širšem opusu svoje umetniške prakse avtorica raziskuje modalitete tišin in potencialnosti, ki jih tiha okolja nudijo za prisluh pretanjenim akustičnim kvalitetam snovi in glasu. V zadnjih letih je pomembno prispevala k razvoju interaktivnih, zvočnih in performativnih umetniških praks. Njena zvočna dela beležijo samote. (Po uradni predstavitvi projekta).

Performans traja približno eno uro. V njem obiskovalci s pomočjo pisnih navodil potujejo skozi različne situacije. Zaradi mirovanja telesa v performansu, priporočajo, da za obisk nosite daljša oblačila in s seboj prinesete bralna očala, v kolikor jih potrebujete. Obisk je primeren za otroke nad 12. letom starosti, mladino in odrasle.

Število mest za obisk performansa je omejeno na 10, zato obiskovalce vabijo k rezervacijam preko info@emanat.si. Cena vstopnice je 1 kulturni evro.

Marijan Zlobec

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.